Šentjanževka (Hypericum perforatum)
Šentjanževka je zelo razširjena zdravilna rastlina, z dobro preučeno kemijsko sestavo. Oljni izvleček šentjanževke se uporablja zunanje za zdravljenje kožnih obolenj. Alkoholno vodni izvlečki se uporabljajo notranje pri duševnih motnjah in depresiji. Zdravljenje depresije zahteva ustrezno odmerjanje in daljši čas uporabe standardiziranih izvlečkov.
IME
Slovensko: Šentjanževka
Latinsko: Hypericum perforatum L.
Ostala ljudska imena: krvavec, kri svetega Janeza, svetega Janeza roža
BOTANIČNI OPIS
Šentjanževka je 60 do 90 centimetrov visoka zelnata trajnica. Raste na suhih travnikih, gozdnih posekah, nabrežjih in prodiščih. Njeno steblo je pokončno in močno razvejano. Listi so sedeči, nasprotno nameščeni, brez prilistov. Na listni ploskvi so prosojne žlezne votlinice, na listnem robu pa so s pigmentom napolnjene celice, ki izgledajo kot temne pikice. Cvetovi so enodomni, dvospolni, združeni v češuljasto socvetje. Oprašujejo jih žuželke. Pogosto je tudi samooplodna. Cveti od aprila do avgusta. Plod je tripredalasta glavica. Razširjena je po Evropi, Severni Ameriki, Indiji in delih Afrike. Rastlina ima trpek vonj in rahlo grenek okus.
SORODNE VRSTE
V rodu Hypericum je več vrst. V zdravilne namene se uporablja le vrsta Hypericum perforatum. Ostale niso tako učinkovite. Nekaj vrst je tudi okrasnih rastlin. Okrasnih vrst ne smemo uporabljati za zdravljenje!
TRADICIONALNA DOMAČA UPORABA
Šentjanževka se je v preteklosti veliko uporabljala, o njenih učinkovinah in delovanju pa obstaja veliko raziskav. Najbolj poznana je zunanja uporaba oljnega izvlečka šentjanževke, ki mu pravimo šentjanževo olje, za zdravljenje ran, opeklin, izpuščajev, odrgnin in čirov na koži. Šentjanževka naj bi bila učinkovita tudi pri poškodbah perifernih živcev, za lajšanje bolečine. V ljudskem zdravilstvu so jo uporabljali proti črevesnim glistam, vendar je potrebno paziti, ker zapira in je potrebno imeti pri roki še rastline z odvajalnim učinkom, če se pojavi zaprtje.
ZANIMIVOSTI
Rumeni venčni listi vsebujejo hiperforin. Če jih zmečkamo med prsti, postanejo izrazito rdeče barve. Z njimi je mogoče obarvati volno ali svilo v vijoličasto rdečo barvo. V ljudski medicini so plodove šentjanževke uporabljali za zdravljenje išiasa. Z oblogami so zdravili opekline.
UPORABNI DELI
- ZEL
Zel šentjanževke predstavljajo celi ali narezani vrhnji deli cvetoče rastline, ki jih naberemo v času polnega cvetenja in vsebujejo vsaj 0,08% hipericina in derivatov.
NAMEN, UPORABA IN UČINKOVANJE
Šentjanževka se uporablja notranje in zunanje. Za notranjo uporabo se uporablja tekoče pripravke, predvsem čaj in tinkture. Za zunanjo uporabo so primerni tekoči in poltrdni pripravki, kot so na primer šentjanževo olje ali kreme in mazila, ki vsebujejo izvleček šentjanževke. Le-te se nanese lokalno na obolelo mesto.
Interna zdravilna uporaba
Notranje se šentjanževka uporablja za zdravljenje depresije in motenj razpoloženja. Raziskave so pokazale da je šentjanževka učinkovit sedativ, ki pomirja in odpravi tesnobo ter učinkovit antidepresiv, ki odžene potrtost in brezvoljnost. Učinek nastopi postopoma, po dveh do treh tednih redne uporabe. Otrokom in mladostnikom lahko pomaga pri težavah s spanjem in motnjah koncentracije. Odmerek za odrasle, če ga pripravljamo kot čaj je od 2 do 4 gramov suhe droge, do trikrat na dan. Za otroke je odmerek ustrezno manjši.
Prehranska živilska uporaba
Mlade liste lahko v manjših količinah dodajamo solatam. Šentjanževka se v nekaterih državah na voljo le kot zdravilo ali zdravilo brez recepta, zato je dostop do nje lahko omejen.
Zunanja terapevtska in kozmetična uporaba
Sveža zel, oljni izvlečki in CO2 izvlečki v pripravkih se uporabljajo pri kožnih obolenjih, revmatičnih bolečinah, pri opeklinah in za pospeševanje celjenja ran. Na koži se uporablja zaradi protivnetnega in antioksidativnega učinka, predvsem za hitrejšo regeneracijo kože po sončnih opeklinah. Šentjanževo olje se uporablja za nego razpokane, suhe in luskaste kože.
Uporaba v veterini
Izkušnje z uporabo pri živalih so omejene. Pripravke iz šentjanževke se uporablja pri mačkah in psih za zmanjševanje strahu, tesnobe, fiziološkega stresa in depresije. Nekateri veterinarji jo predpisujejo za zmanjševanje tesnobe zaradi grmenja ob nevihtah in glasnih pokih pirotehničnih sredstev. Šentjanževka naj bi bila uporabna tudi kot protibolečinsko sredstvo pri zdrsu medvretenčnih ploščic.
Potrebna je previdnost, saj je rastlina zaradi fotosenzibilizacije strupena za pašne živali. Obstajajo tudi navedbe, da se je pri živalih, ki so zaužile večje količine šentjanževke, zmanjšalo izločanje mleka.
ZGODOVINA UPORABE V LJUDSKI MEDICINI
DROGA / FARMACEVTSKO UPORABNI DELI
- Hyperici herba: zel šentjanževke
- Hyperici aetheroleum: eterično olje šentjanževke
OSNOVNO FUNKCIONALNO DELOVANJE
- protivnetno
- antidepresiv
- celi rane
Primerno za omejeno interno in zmerno zunanjo uporabo.
ZDRAVILNE UČINKOVINE
Zel šentjanževke vsebuje naftodiantrone, floroglucinolne derivate, flavonoide, procianidine, manjše količine eteričnega olja, ksantone v sledeh ter klorgensko kislino in proste amino kisline.
Naftodiantronov je od 0,06% do 0,4%, med njimi največ pseudohipericina in hipricina.
Koncentracija floroglucinolnih derivatov; hiperforina in homologov, je do 4% in variira glede na starost rastlinskega materiala.
Flavonoidov, kvercetina, rutina, hiperozida, kvercitrina in drugih je od 2% do 4%.
Eteričnega olja, z glavnima spojinama pinen in metiloktan je 0,1% do 0,25%.
Za rdeče obarvanje so odgovorni naftodiantroni, še zlasti hipericin. To snov najdemo v venčnih listih ter v temnih pikah na listnem robu pravih listov. Eterično olje nastaja v prosojnih žlezah na listni ploskvi. V zrelih plodovih nastaja hiperforin, ki ima v zadostni koncentraciji, protimikrobno delovanje. Antioksidativne lastnosti je mogoče pripisati flavonskim in flavonolnim glikozidom, rutinu, kvercitrinu, izokvercitrinu in hiperozidu. Le v cvetovih nastajata tudi flavonoida biapigenin in amentoflavon.
POVZETEK NOVEJŠIH ZNANSTVENIH DOGNANJ
V kliničnih raziskavah so potrdili boljšo učinkovitost izvlečka šentjanževke glede na placebo. Ugotovili so, da je učinkovitost izvlečka šentjanževke primerljiva sinteznim antidepresivom, imipraminu, maprotilinu in sertralinu. Izvleček so testirali pri blagih do srednje hudih oblikah depresije. V randomizirani klinični raziskavi s 135 udeleženci so dokazali boljši učinek izvlečka šentjanževke v primerjavi s fluoksetinom, pri veliki depresivni motnji, po dvanajstih tednih uporabe. Pri blagi do zmerni depresiji so z vzorcem 165 testiranih oseb ugotovili primerljivo učinkovitost izvlečka šentjanževke in amitriptilina po šestih tednih uporabe. V več kliničnih raziskavah so opazili, da pacienti bolje prenašajo izvlečke iz šentjanževke, kot pa sintezne antidepresive.
Pri zdravljenju depresije je izrednega pomena najti in razumeti vzroke težav in spremeniti miselne in vedenjske vzorce!
Iz cvetov šentjanževke se izdeluje obkladke, čaje, vodne, etanolno-vodne in oljne izvlečke ter mazila in kreme. V homeopatiji je v obliki praškov, granul in tablet.
Poparek iz cvetov šentjanževke
Zdravilni poparek iz cvetov šentjanževke se lahko uporablja za kot tonik za izpiranje poškodovane kože. 2 grama cvetov šentjanževke prelijemo s 150 mililitri vrele vode in namakamo 10 minut. Potem poparek precedimo skozi cedilo in shranimo za nadaljno uporabo.
Čaj iz cvetov šentjanževke
Čaj uporabljamo za pomiritev ali kot pripravek proti depresiji. Pripravimo ga tako da eno do dve čajni žlici suhih cvetov prelijemo z skodelico vrele vode (80 C). Pustimo stati pokrito 10 minut in precedimo. Čaj je primeren samo za odrasle osebe, pije se ene skodelica zjutraj in ena zvečer. Terapija naj traja šest tednov. Pitje čaja se še posebej priporoča v zimskih mesecih. Direktno po pitju je potrebno paziti, da se ne izpostavljate direktni sončni svetlobi.
Tinktura ali vodno-etanolni izvleček iz cvetov šentjanževke
Tinkturo pripravimo tako, da 5 – 10 g suhe droge prelijemo z 100 ml 70% etanola ali močnega domačega žganja. Če želimo lahko pripravimo tudi vodno-alkoholni izvleček. Najbolj optimalno razmerje je 20% čistega etanola (96%) in 80% destilirane vode. Vodno-etanolni izvlečki vsebujejo manj etanola kot tinkture in so tako primerni v pripravkih, kjer prevelika vsebnost etanola ni zaželena. Tinkturo ali vodno-etanolni izvleček maceriramo tako, da je rastlinski del v celoti potopljen v topilo, dobro zaprto pustimo stati tri do štiri tedne ter nato prelijemo. Tinkture in vodno-etanolne raztopine se lahko uporablja kot prehranska dopolnila ali kot sestavine za kozmetične izdelke. Če kot topilo uporabljamo denaturiran alkohol, je izvleček primeren le za kozmetiko in ni za uživanje.
Oljni izvleček iz cvetov šentjanževke
Za namen nege poškodovane in razpokane kože lahko pripravimo negovalni oljni izvleček svežih cvetov šentjanževke. Vzamemo čist in suh kozarec iz temnega stekla. Vanj odmerimo 10 gramov svežih cvetov šentjanževke in jih prelijemo s 100 mililitri priljubljenega rastlinskega olja. Pogosto se uporabljajo oljčno, sončnično ali mandljevo olje. Izredno pomembno je, da so vsi cvetovi potopljeni v olje, saj se drugače lahko razvije plesen (zaradi vode v svežih cvetovih). Kozarec zapremo, dobro pretresemo in nanj zapišemo, kaj vsebuje. Postavimo ga v suh, svetel/sončen prostor za štiri do pet tednov. Kozarec vsak dan dobro pretresemo. Po štirih tednih olje dobi tipično rubinasto-rdečo barvo. vsebino kozarca precedimo ter izvleček prelijemo v ustrezen vsebnik. Na vsebnik napišemo »Oljni izvleček šentjanževke,« datum izdelave in rok uporabe. Izdelek je uporaben približno pol leta ali več. V primeru, da olje pretirano spremni vonj, izdelek zavržemo in pripravimo svežega. Z oljnim izvlečkom mažemo poškodovana, od sonca opečeno ali razpokano kožo ali pa ga uporabimo kot sestavino za razne kozmetične izdelke, predvsem brezvodna mazila.
CO2 izvleček iz cvetov šentjanževke
Izvleček je temno rdeče-rjave barve, po izgledu gosta voskasta snov pri sobni temperaturi. Ima tudi tipičen cvetno prodorni vonj po cvetovih šentjanževke. Za izdelavo 1 kg CO2 izvlečka se potrebuje od 15 - 25 kg cvetov šentjanževke. Izvleček vsebuje cel spekter lipidnih komponent od katerih največ 30 - 45 % hiperforinov, smol in voskov. Prednost CO2 izvlečka je, da ne vsebuje fotosenzibilnega hipericina. Izvleček se uporablja predvsem v kozmetičnih izdelkih za nego poškodovane in razdražene kože.
Eterično olje iz cvetov šentjanževke
Eterično olje za razliko od oljnega ali CO2 izvlečka ni rdeče barve, temveč je prozoren. V svežih cvetovih je do 0,2% eteričnega olja. Sestavljen je iz monoterpenov, seskviterpenov in znatnega deleža ostalih ogljikovodikov. Ima nekoliko zemeljski a tipičen balzamični vonj. Uporablja se podobno kot CO2 izvleček a je eterično olje precej manj razširjeno.
Šentjanževo mazilo
Šentjanževo mazilo je izredno priljubljeno, podobno kot ognjičevo mazilo, saj se uporablja za širok spekter različnih težav kože. Najbolj pogosto za nego od sonca poškodovane in razdražene kože. Pomaga pri ranah, opeklinah, pikih žuželk in zaščiti kože proti negativnih učinkih zaradi vremenskih vplivov. Najbolj preprost recept za šentjanževo mazilo je da približno 10% čebeljega voska zmešamo z 90% oljnega izvlečka šentjanževke. Količino čebeljega voska je morda potrebno tudi nekoliko prilagoditi, več voska pomeni bolj trdo, manj pa bolj mehko mazilo. Obstaja tudi več različnih možnih dodatkov, ki izboljšajo samo delovanje mazila. To so na primer eterična olja, vitamini, in različne vrste lipidov.
Za bolj napredne recepture in nasvete si oglejte rubriko - Recepti in zanimivosti.
Rastišče in razširjenost
Domovina šentjanževke je Evropa, Azija in severna Afrika. Razširjena je tudi drugod po svetu. Ponekod je invazivna rastlina. Uspeva tam, kjer je vsaj 500 milimetrov padavin letno in so temperature dovolj visoke za kalitev semen in obstanek mladih rastlin. Srečamo jo do nadmorske višine 1500 metrov.
Uporabni deli
V zdravilne namene gojimo nadzemne dele rastline, pri katerih uporabimo cvetove in zgornje stebelne liste.
Rastne razmere
Šentjanževka najbolje uspeva v dobro odcednih tleh. Prilagojena je na sušna rastišča. Je enostavna za gojenje. Najlepše cvetove razvije na dobro osončenih legah, raste tudi na polsenčnih legah. Rastlino razmnožujemo s semenom, ki ga sejemo jeseni ali spomladi. Seme kali tudi do tri mesece. Rastlina je trajnica. Po dobi vegetacije porežemo posušena stebla.
Žetev
Vršičke s cvetovi naberemo v zgodnjih poletnih mesecih, v suhem in sončnem vremenu. Pobiramo samo zdrave in čiste vršičke. Sušimo cele, ali pa jih predhodno narežemo na ustrezno velikost glede na namen uporabe. Sušimo jih na sobni temperaturi, v suhem, temnem in zračnem prostoru. Hranimo jih v temnih steklenih kozarcih, ali pa v papirnatih vrečah, zaščitenih pred vlago. Vsebnike označimo in napišemo čas nabiranja. Posušene rastline so uporabne največ eno leto.
Zanimivosti
Šentjanževka (Hypericum perforatum) je nastala z medvrstnim križanjem dveh vrst iz rodu krčnic; Hypericum maculatum in Hypericum attenuatum. Medvrstno križanje se je zgodilo spontano, v naravnih habitatih Sibirije.
OPOZORILA IN NEŽELENI UČINKI
Podatki
- Slovensko ime:
- Šentjanževka
- Angleško ime:
- St. John’s wort
- Botanično ime:
- Hypericum perforatum L.
- Ph.Eur ime:
- Hyperici
- CAS:
- 84082-80-4
- Kraljevstvo:
- Rastline (Plantae)
- Skupina:
- Semenke (Spermatophyta)
- Deblo:
- Kritosemenke (Angiospermae)
- Razred:
- Dvokaličnice (Magnoliopsida)
- Red:
- Malpigijevci (Malpighiales)
- Družina:
- Krčničevke (Hypericaceae)
- Kategorija namena:
- Rastline nemenjene uporabi z omejitvami (Z)
- Področja uporabe:
- Interno ○ & Zunanje ●
Sorodni članki
Recept za šentjanževo olje
-
Zanimivi opisi, ki so pritegnili tudi druge obiskovalce
